Še pomnite ……………. !!!

Na današnji dan, 09.05.1945, se je končala 2. svetovna vojna, čeprav so spopadi trajali še teden dni po uradnem koncu vojne ( 15.05.).Ti boji so potekali na Poljani na slovenskem Koroškem.

V našem kraju so spomini na te hude čase še delno ohranjeni s štirimi betonskimi bunkerji. Ti so varovali želežniško progo, ki je bila pomembna oskrbovalna pot.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev

  1. noobax, dne 16.11.2010

    No naj povem da ti bunkerji niso del II. sv. vojne. Ampak so bili grajeni v letih 1935-1939 s strani starojugoslovanske vojske ;) Več podatkov o teh bunkerjih na koroškem najdete s klikom na moje ime oz na strani http://www.rupnikovalinija-koroska.tk

  2. Medved, dne 21.11.2010

    noobax
    Vuzenica je v Dravski dolini. Vi na svojem blogu pa imate samo Mislinjsko in Mežiško dolino. Tako več podatkov o teh bunkerjih, ki so na vuzeničanovem blogu od leta 2008, na vašem linku ne zvemo.

  3. noobax, dne 21.11.2010

    http://rupnikovalilinija-koroska-mezica.webs.com/info.htm

    Ti bunkerji so del Rupnikove linije (več o njej na zgornjem linku). Vsi štirje bunkerji so tipa PMG (puško mitralješko gnezdo), na slikah se sicer nevidi dobro koliko lin imajo. Če te še karkoli zanima me lahko kontaktiraš ;)

  4. Medved, dne 21.11.2010

    Da je vse na enem mestu.
    pomagal striček Google in Wikipedija.

    Rupnikova linija ali Rupnikova črta
    je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu saj je bila zapuščena še pred italjanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, vendar so ti objekti v izredno slabem stanju.
    Vzrok za nastanek linije
    Leta 1918 je Avstro-Ogrska po dolgi in mučni vojni razpadla. Voditelji novonastale države Slovencev, Hrvatov in Srbov so zaman pričakovali, da bodo Italijani spoštovali samoodločbo narodov, ki jo je po koncu vojne razglasil ameriški predsednik Wilson. Ta je povzročila nastanek mnogih novih držav, ki so bile prej pod Habsburškim in Nemškim cesarstvom. Vendar so imeli Italijani druge načrte, na pogajanjih v Versaillesu so odločno zahtevali izpolnitev do tedaj tajnega londonskega pakta. Medtem so njihove enote vse globlje prodirale v slovensko deželo in jo razglašale za italijansko. Ustavila jih je šele enota srbskega majorja Stevana Švabića, ki je na prošnjo ljubljanskega narodnega sveta iz skupine bivših srbskih vojnih ujetnikov organizirala enoto, ki je Italijanom v Vrhniki blokirala pot v Ljubljano. Vendar so bili ti takrat že daleč za črto, ki jo je omenjal londonski sporazum. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je obstajala zelo kratek čas, zaradi političnih pritiskov sosednih držav se je morala združiti z kraljevino Srbijo in tako je nastala kraljevina SHS oz. država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je 12. novembra 1920 v italijanskem letovišču Rapallo podpisala pogodbo, s katero je bila dokončno določena meja med Italijo in kraljevino SHS, ki je kasneje postala znana kot rapalska meja. Potekala je po črti Peč, Jalovec, Triglav, Bogatinsko sedlo, Možic, Črni vrh nad Cerknem, Blegoš, Bevkov vrh, Hotedrščica, Planina, Javorniki, Bička gora, Snežnik, Kastav in Reka. Glede na določila londonskega pakta je bila SHS prikrajšana za Trbiž ter za široko dolino med novonastalo mejo in Nanosem,Senožečami in Knežakom z mestoma Postojna in Pivka. Dejansko pa je bilo izgubljeno celotno slovensko primorje skupaj z Istro in Trstom, nekaj let kasneje pa so izgubili še Reko, ki naj bi bilo odprto mesto pod nadzorom obeh držav.
    Nova meja je popolnoma spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi meje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo oz. kontrabant. Tihotapili so vse od moke, mesa in cigaret pa do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo smrtno nevarno, vendar je z njim marsikdo tudi obogatel.
    Prvi so začeli mejo utrjevati Italijani. Ti so začeli postavljati utrjene kasarne že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Uradno pa se je začelo utrjevati januarja 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn. Na utrjevanje meje so pomislili tudi Jugoslovani. Prva pobuda se je pojavila leta 1926, vendar se vse do leta 1935 ni zgodilo nič posebnega.
    Vzrokov za nastanek Rupnikove linije je več, od gospodarskih, političnih in družbenih. Prva svetovna vojna v Evropi ni prinesla sprememb ki so si jih ljudje želeli, mnogi narodi so bili nad razpletom vojne razočarani, še posebej pa Nemci, ki so vojno zgubili. Pojavljati sta se začela fašizem in nacizem, ki sta želela popraviti stare krivice. Vse to je pripeljalo, do nove oboroževalne tekme. Evropske države, ki so bile še vedno pod močnim vtisom mučnega bojevanja v blatnih strelskih jarkih, so svoje ozemlje želele zavarovati z mogočnimi utrdbami iz železa in betona. Tako so začele nastajati slavna francoska Maginotova linija in njej nasproti stoječa nemška Siegfridova linija, pa tudi manj znana švicarska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Mataxas in italjanska Vallo Alpino oz. Alpski zid, nasproti katerega je stala naša Rupnikova linija.
    Začetek gradnje utrdb
    Leta 1935 so se z napadom na Etiopijo začele kazati Italjanske osvajalne ambicije, temu je nato sledilo še sklenitev trojnega pakta z nacistično Nemčijo. To je Kraljevino Jugoslavijo prisililo, da je začela resno razmišljati o obrambi svoje meje predvsem z Italijo, ki je v tistem času veljala za potencialno največjega nasprotnika. Po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji so obrambno črto razširili še na avstrijsko mejo. Celotna obrambna črta je bila razdeljena na pet sektorjev kasneje z priključitvijo Avstrije k Nemčiji pa na šest. Sektorji niso bili označeni zaporedno pač pa po pomembnosti.
    • Prvi sektor je bil zahodno od Ljubljane s sedežem na Vrhniki, branil pa naj bi smer Trst-Ljubljana.
    • Drugi sektor je segal od Sušaka s sedežem v Kamenjaku, ta naj bi preprečeval prodor sovražniku iz reke proti Zagrebu in Dalmaciji.
    • Tretji sektor se je nahajal med Škofja Loko kjer je bil tudi sedež in Vrhniko. Zapiral naj bi pot do Ljubljane po Poljanski dolini ter greben med Poreznom in Blegošem na sveru in Žirovskim vrhom na jugu.
    • Četrti sektor je zapiral Selško dolino ter dostop po grebenu s Sorške planine do Ratitovca. Sedež sektorja je bil v Železnikih.
    • Peti sektor je imel sedež v Cerknici. Zapiral je dostop do Ljubljane čez Rakitno in koridor proti vzhodu preko Velikih Lašč.
    • Šesti sektor se ustanovili nekoliko kasneje, zajemal pa je območje med Črno na Koroškem in Mariborom.
    Utrjeni so bili tudi vsi prelazi preko Karavank in Gornjesavsko dolino med Begunjami in Radovljico. Pripravljenih je bilo tudi nekaj notranjih obrambnih črt: od Zagreba do morja ter na rekah Glini in Čazmi, pa tudi vzdolž reke Drine.
    Za gradnjo utrd so bile sestavljene posebne gradbene ekipe, ki so leta 1935 štele okoli 15.000 ljudi razporejene v dvanajst oddelkov. Pet jih je delovalo ob italjanski meji eden na avstrijski meji in šest na madžarski meji. Na začetku so oddelke sestavljali predvsem vojaki, ki so do leta 1937 gradili predvsem ceste ostalo infrastrukturo. Do leta 1939 se je število graditeljev povečalo na 40.000, graditi pa so začeli betonske bunkerje in ostale utrjene položaje. Ob nemškem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 je gradnjo prevzela vojska. Ta je vpoklicala veliko število rezervistov, ki jih je nato uporabila kot gradbene delavce. Gradnja utrdb je revnemu prebivalstvu okoliških krajov prinesla veliko možnosti za zaslužek. Nekateri domačini so našli delo na gradbišču drugi pa pri oskrbovanju množice delavcev z hrano, pijačo in gradbenim materialom. Po načrtih naj bi z gradnjo utrdb zaključili leta 1947. Zaradi pomankanja finančnih sredstev, začetka druge svetovne vojne in potrebe po utrditvi preostalih mej kraljevine so bili načrti leta 1940 močno skrčeni. Prvotni načrt se je zgledoval po francoskih in čeških utrdbah, ki so bile zasnovane iz manjših bunkerjev in večjih podzemnih utrdb razporejenih v dve obrambni črti. Zaradi finančne stiske, primanjkovanja časa in nemške okupacije Češke od koder je bilo uvoženega veliko materiala za utrdbe so načrte močno spremenili. Gradnjo velikih podzemnih utrdb so prekinili osredotočili pa so se bolj na gradnjo manjših bunkerjev in utrdb, kljub temu do aprilske vojne mnogo utrd ni bilo dokončanih. Utrdbe nikoli niso služile svojemu namenu. V času italijanskega napada na Jugoslavijo, ki se je zgodil nakaj dni po nemškem so bile utrdbe že zapuščene. Po napadu so Italjani mnoge utrdbe zaradi varnosti in primankovanja železa uničili. Utrdbe, ki so ostale na nemškem okupacijskem območju pa so ostale bolj ali manj nedotaknjene in jih je možno videti še danes. Po drugi svetovni vojni so postale utrdbe pozabljene nekatere pa je začela uporabljati JLA. Širša javnost je zanje slišala šele pred nekaj leti.
    Danes je utrdbe še možno videti, predvsem so znane tiste na Blegošu, Poreznu in Ratitovcu ter še ponekod drugod v zahodni Sloveniji. Večina utrdb je danes zapuščenih in klavrno propada

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !